Po vaseh in po dolinah,

sredi mest in sploh povsod

vijejo se bele ceste,

ki prepolne so otrok.

Ko hitijo v vrtec, v šolo,

ko domov se jim mudi,

pazi, pazi, vsak voznik

na te drobcene ljudi.



Saj majhne glavice prevzete

od življenja so in sanj,

pozabijo na vse nasvete,

steèejo na drugo stran.

Je v trenutku vsega konec,

je le krik, ki onemi.

Naj nikdar, nikdar ljudje,

nikdar se veè to ne zgodi.



Da prijazna bodo jutra,

da bo varen vsak nov dan,

vedno se zavedajmo:

Na cesti nikdar nisi sam.

Skupaj bomo vsi pazili,

vse to v naših je moèeh,

pa se slišal na poteh

bo vedno le otroški smeh.



Po vaseh in po dolinah,

sredi mest in sploh povsod

vijejo se bele ceste,

so prepolne nas otrok.

Ko hitimo v vrtec, v šolo,

ko domov se nam mudi,

pazi, pazi, vsak voznik

na nas, na drobcene ljudi.



Da prijazna bodo jutra,

da bo varen vsak nov dan,

vedno se zavedajmo:

Na cesti nikdar nisi sam.

Skupaj bomo vsi pazili,

vse to v naših je moèeh,

pa se slišal na poteh

bo vedno le otroški smeh.



Da prijazna bodo jutra,

da bo varen vsak nov dan,

vedno se zavedajmo:

Na cesti nikdar nisi sam.

Skupaj bomo vsi pazili,

vse to v naših je moèeh,

pa se slišal na poteh

bo vedno le otroški smeh.



Pa se slišal na poteh

bo vedno le otroški smeh.